Franz Kafka v obsojeni koloniji

Sobota, 19.09.2020. 20:00. h

FORT FORNO KAZALIŠČE & VIROVITICA KAZALIŠČE & AUK OSIJEK
Režiserka: Vjera Vidov
Igrajo: Nenad Pavlović, Silvijo Švast, Mihael Elijaš in Davor Tarbuk
Likovni sodelavec: Nenad Pavlović
Dramatizacija in dramatiki: Filip Jurjević in Nina Peručić
Scenograf, lutkar, plakat in oblikovalec programa: Krešimir Tomac
Kostumografinja: Sanda Štrković
Avtor video projekcij in oblikovalec svetlobe: Leo Vukelić
Odrsko gibanje: Alen Čelić
Izbor glasbe: avtorska ekipa
Producentka: Jasminka Mesarić

Franz Kafka je pisatelj, ki ga pogosto označijo za absurda, a je veliko več kot to, in to je najbolje razvidno iz kratke zgodbe "V obsojeni koloniji". Kafka je pisatelj popolnoma zgrajen, lasten svet je tako natančen, da se naš "resnični" svet, v katerem živimo, ne more v njem odražati kot v ogledalu. V svojem pisanju opozarja na pomanjkljivosti, absurde, dileme, degeneracije in degradacije v resničnem svetu, ne da bi pri tem izgubil vajeti sveta lastne zgodbe, ki je povsem plastična. Je pisec, pri katerem je skoraj vse mogoče brati kot simbol, a njegovo pisanje ni simbolično na način srednjeveškega alegoričnega načina pripovedovanja. Je dosleden in trpežen ter večplastni. Zgodba "V obsojeni koloniji" govori o dveh sistemih, starem in novem, iz oči tujca, raziskovalca, neobremenjenega s kontekstom, v katerega prihaja, in na katerega so omenjeni sistemi povezani. Uprizoritev te zgodbe odpira prostor za spraševanje in izgovarjanje spremembe sistema. Starega namreč ne obsojajo kot slabšega, tako kot novega preprosto ne upodobijo kot boljšega - odpira prostor dvoma in potencialnega razumevanja razlogov "zakaj" obeh sistemov. Izprašujejo se tudi ljudje, njihovo nerazumevanje danih sistemov in njihovih dejanj ali določanje glede na kontekst, kar omogoča edinstven položaj
raziskovalec, ki prihaja od zunaj v svet zgodbe in tako, da mu postavi vse druge like nasproti. Potem pa se dvomi o njegovi vlogi, torej v kolikšni meri njegov pogojno liberalni položaj spet določa kontekst tujca v primerjavi z ljudmi, ki so bili prisiljeni živeti v starem sistemu, tako kot so zdaj prisiljeni živeti v novem. Od vseh Kafkinih zgodb ta najučinkoviteje dvomi o družbi in družbenem redu in posamezniku v njej, ne tako kot v Preobraženju,